Copy
SPOROČILO ZA JAVNOST
Tradicija, povezovanje, inovativnost – razvojne priložnosti ekološkega kmetijstva
Ekološko in lokalno = podnebju prijazno

Ljubljana, 30. 3. 2016 – Ker je ekološko pridelana in na lokalnem trgu prodana hrana podnebju najprijaznejši način preskrbe s hrano, Umanotera v okviru projekta Slovenija znižuje CO2: dobre prakse predstavlja tri dobre prakse, ki vsaka na svoj način povečuje delež domače, na sonaraven način pridelane hrane v prehrani Slovencev, hkrati pa si prizadeva zagotoviti pravično plačilo in preživetje tradicionalnih slovenskih kmetij. Zadruga Dobrina povezuje pridelovalce in predelovalce iz več kot 30 majhnih kmetij z območja Slovenskih goric. Usmerja jih v ekološko kmetovanje in z lokalnimi pridelki oskrbuje šole, vrtce in domove za starejše. Mariborčanom omogoča nakup svežega sadja in zelenjave ter drugih domačih dobrot v lastni trgovini v Tkalskem prehodu ter preko sistema zabojčkov in v spletni trgovini. V zadrugo Ajdna so združeni ekološki pridelovalci z območja Zgornje Gorenjske, ki želijo povečati stopnjo prehranske samooskrbe Gorenjske, pri tem pa ob spoštovanju narave ohranjati tudi zdrav življenjski prostor. Njihov skupni nastop na trgu omogoča raznolikost in večje količine pridelkov, ki jih lahko kot enoten ponudnik ponujajo kupcem, ki jih vabijo v partnersko povezovanje. Da je pridelava kakovostne, ekološko pridelane hrane lahko tudi zdrava podjetniška priložnost, pa dokazuje družinska ekološka kmetija Slavič iz Prlekije. S svojimi izdelki, ki jih tržijo pod blagovno znamko Vila Natura, povečujejo delež slovenskih izdelkov v ekološki ponudbi slovenskih trgovin. Povpraševanje po teh izdelkih v Sloveniji stalno raste, a je v naših trgovinah od ekološke ponudbe le borih 5 % slovenskega porekla. Vila Natura d.o.o. je primer, ki kaže, kako je možno ekološko kmetijo nadgraditi v uspešno zeleno podjetje.
 
Ekološko in lokalno = podnebju prijazno
Sektor kmetijstva je za prometom drugi največji vir izpustov toplogrednih plinov v Sloveniji v sektorjih, ki niso vključeni v evropsko shemo za trgovanje z emisijami, in je zato pomemben dejavnik doseganja nacionalnih podnebnih ciljev. Izpusti iz kmetijstva se le počasi zmanjšujejo[1], po drugi strani pa kmetijstvo močno občuti vremenske in podnebne pogoje. Naraščajoče temperature, vse več suše, vse pogostejše ekstremne padavine in erozija povzročajo težave v pridelavi hrane. 

Slovenija si je v Operativnem programu ukrepov zmanjšanja emisij toplogrednih plinov do leta 2020 (OPTGP) na področju kmetijstva postavila cilj, da se bodo emisije povečale za največ 5 % glede na leto 2005 ob hkratnem povečanju samooskrbe Slovenije s hrano. Za doseganje tega cilja bo treba zmanjšati emisije na enoto pridelane hrane. Kot ukrep, ki vodi k zmanjšanju emisij obeh najpomembnejših »kmetijskih« toplogrednih plinov (metana in didušikovega oksida), je v OPTGP identificirano povečanje deleža ekološkega kmetovanja. Slednje ima poleg podnebnih tudi druge ugodne posledice: ekološka živila imajo večjo prehransko vrednost in manj škodljivih učinkov na zdravje ljudi, ekološko kmetijstvo je dobro za varstvo voda in tal ter biotsko raznovrstnost. Blaženju podnebnih sprememb posredno koristijo številne zahteve, ki jih morajo izpolnjevati ekološki kmetje: prepoved uporabe kemično-sintetičnih pesticidov, zeleno gnojenje, uporaba žetvenih preostankov ter hlevskega gnoja in gnojevke namesto sintetičnega dušika ter načrtno izgrajevanje humusa v tleh, ki povečuje vezavo ogljika. Tla, ki vsebujejo več humusa, so odpornejša na posledice podnebnih sprememb (suše, ekstremne padavine…), zato je to tudi nosilna strategija prilagajanja kmetijstva na podnebne spremembe.

Poleg same kmetijske pridelave je smiseln tudi pogled na ogljični odtis preskrbe s hrano. Šele ko je hrana na krožniku, je namreč opravila vse svoje vplive na podnebne spremembe. Zato je presojanju podnebnih vplivov kmetijskih praks smiselno dodati tudi izpuste zaradi predelave, transporta, embalaže ter porabo energije za skladiščenje in trgovino. Če vzamemo v ozir celotno verigo, je potemtakem najbolj podnebju prijazna oskrba z ekološko hrano iz lokalne pridelave, ponujena sezonsko in čim manj predelana.

Ocene uspešnosti ukrepov spodbujanja kmetov k prehodu v ekološko kmetijstvo v prejšnjem obdobju niso dobre. Plačila, ki naj bi delovala kot spodbude, so se izkazala kot prenizka, premalo je bilo poudarka na ukrepih za združevanje kmetov, povečevanje znanja ter zaključevanje verig pridelava – predelava – trženje. Kmetje za vključevanje v ukrep ekološko kmetijstvo niso bili zainteresirani. Posledično – zaradi premajhnega obsega in razdrobljenosti ekološke pridelave ter omejene raznolikosti eko ponudbe – se je kot težko izvedljivo izkazalo tudi zeleno javno naročanje slovenskih živil. Slednje naj bi bilo ena najpomembnejših spodbud za razmah ekološkega kmetijstva, izzvenelo pa je v frustracijo tistih naročnikov v javnem sektorju, ki so želeli naročiti ekoživila iz slovenske pridelave. Ponudnikov, ki bi lahko zagotovili ekološka živila v obsegu 10 % potreb javnih inštitucij (kot nalaga Uredba o zelenem javnem naročanju), v Sloveniji ni veliko. Zato so zadruge, ki s povezovanjem manjših pridelovalcev lažje zagotavljajo zanesljivost dobave večjih količin in raznolikost ponudbe ekoživil, pomemben dejavnik zmanjševanja vplivov kmetijstva na podnebje.   

Ekološko in lokalno = prijazno tudi družbi
Del slovenskih kmetov ne pristaja na imperativ povečevanja proizvodnje za vsako ceno in na kompromise glede okolja in zdravja potrošnikov. Ohranjajo tradicionalne kmetije in ne želijo tekmovati z industrijskimi kmetijskimi obrati. Prepričani so, da je njihov obstoj zaradi večje neodvisnosti od subvencij in od nepredvidljivih gibanj na svetovih trgih s hrano dolgoročno bolj zanesljiv. Svojo poslovno strategijo so usmerili v razvijanje odnosov z domačimi kupci, slišali so njihovo željo po zdravi hrani. Tržna zanimivost in dodana vrednost visoko kakovostnih ekoloških živil v Sloveniji stalno raste. Vrzel med povpraševanjem in zgolj 20% slovenskim deležem v porabi ekoživil predstavlja pomembno poslovno priložnost na nacionalni ravni. Zadruge, katerih namen ni maksimiranje dobička, ampak razvijanje pravičnih odnosov, povezovanje med podeželjem in mestom ter visoka kakovost izdelkov, so zadruge po meri sodobnega časa, ki se odzivajo na potrebe v družbi in okolju. Pridelovalcem omogočajo vsaj 50 % višje odkupne cene v primerjavi z veletrgovci. Takšne zadruge so nosilec naprednega, družbeno in okoljsko odgovornega  gospodarstva in družbe.

Projekt »Slovenija znižuje CO2: dobre prakse«, ki ga izvaja Umanotera, Slovenska fundacija za trajnostni razvoj, iz sredstev Sklada za podnebne spremembe financira Ministrstvo za okolje in prostor.
  • Podrobni opisi dobrih praks in njihovih večplastnih koristi so na voljo v katalogu dobrih praks, objavljenem na spletni strani projekta Slovenija znižuje CO2: dobre prakse.
-------
Dodatne informacije: Gaja Brecelj, 01 439 4895, gaja@umanotera.org
 
[1] Med letoma 2005 in 2013 povprečno 1 % na leto. (vir: Prvo letno poročilo o izvajanju Operativnega programa ukrepov zmanjšanja emisij toplogrednih plinov do leta 2020)
 
Copyright © 2016 Umanotera, Vse pravice pridržane.
Umanotera, Slovenska fundacija za trajnostni razvoj je ustanova, strokovna organizacija, ki s spremljanjem novih trendov stremi k uveljavljanju trajnostnega razvoja v nacionalnih politikah ter k vzpostavljanju ravnotežja med človekom in okoljem.
Pišite nam na:
info@umanotera.org
Email Marketing Powered by Mailchimp