Copy
SPOROČILO ZA JAVNOST

Nevladne organizacije se ne strinjajo z vlado glede njenih stališč do sprememb odpadkovnih direktiv


Ljubljana, 13. 4. 2016 – Evropska komisija je decembra lani objavila drugo verzijo svežnja o prehodu v krožno gospodarstvo, ki je nastal kot odziv na vedno bolj tvegano okolje, v katerem deluje gospodarstvo Unije. Zakaj? EU je največji svetovni uvoznik naravnih virov, trenutno je 20 materialov na seznamu tistih, za katere velja, da je njihova dobava že na kritični točki. V zadnjem desetletju smo priča večjim nihanjem cen kovin in kmetijskih pridelkov kot v kateremkoli desetletju 20. stoletja. Podnebne spremembe, degradacija prsti in onesnaženje svetovnih morij postajajo vedno bolj očitni. Prehod v krožno gospodarstvo je torej nuja in ne več izbira.

V okviru svežnja je Evropska komisija predlagala širok nabor ukrepov in sprememb zakonodaje: od okolju prijaznega oblikovanja, zavržene hrane, plastike, ponovne uporabe vode, kemikalij, zelenih javnih naročil, potrošnje in inovacij. Prve so na vrsti spremembe  direktiv, ki urejajo ravnanje z odpadki. Odpadke razume kot vir sekundarnih surovin za svoje gospodarstvo.
 
Vlada RS je 7.4.2016 na 83. redni seji obravnavala tudi točke, ki se nanašajo na predloge sprememb direktiv o odpadkih, posameznih odpadkovnih tokovih in odlaganju na odlagališčih.


Veseli nas, da vlada podpira predlagane skupne in specifične cilje na področju recikliranja in ponovne uporabe ter jasnejšo definicijo podaljšane odgovornosti proizvajalca. A na drugi strani izraža pomisleke glede sprememb metodologij izračunavanja deležev recikliranja, glede obveznega uvajanja ekonomskih instrumentov, ki bi recikiranje podpirali in glede postopnega zniževanja količin odloženih odpadkov na 10 % do leta 2030.

Zakaj se okoljske nevladne organizacije, združene v mreži Plan B za Slovenijo, s pomisleki vlade ne moremo strinjati? 

S spremembo direktiv, ki se nanašajo na metodologijo izračunavanja deležev recikliranja, želi Evropska komisija uvesti enotno metodologijo, ki bi na ravni EU omogočala pregled stanja nad dejanskim recikliranjem komunalnih odpadkov. Nevladne organizacije podpiramo predlog Komisije, saj bi tako odpravila dvoumne interpretacije držav članic, po katerih danes med reciklirane količine lahko štejejo vse izhodne količine po sortiranju odpadkov, čeprav vemo, da po sortiranju ostanejo ostanki in nečistoče, ki niso preusmerjene v recikliranje. Ti ostanki so v resnici bodisi odloženi na odlagališča, ali pa energetsko predelani, zato jih ne bi smeli prištevati med recikliranje. Kot takšni lahko veljajo le materiali, ki jih pridobimo po koncu procesa recikliranja in jih vrnemo v gospodarstvo. Zavedamo se, da bi morale nekatere države članice ustrezno prilagoditi metode izračunavanja teh količin in zavedamo se, da je pri tem potrebno upoštevati raznolike odpadkovne tokove. Zato predlagamo postopni pristop v dveh korakih. V prvem koraku bi kot reciklirane lahko štele količine po sortiranju, ki so poslane v nadaljnje postopke recikliranja. V drugem koraku pa bi strokovnjaki za posamezne odpadkovne tokove do leta 2030 določili še metodologijo izračunavanja dejansko recikliranih odpadkov. Tako bi se postopno vzpostavil bolj transparenten sistem, ki bi spodbujal izboljšave procesov sortiranja in recikliranja, enake pogoje za vso reciklažno industrijo ter preprečeval nelojalno konkurenco znotraj in zunaj EU. Menimo, da bi bil takšen pristop in boljša metodologija dobrodošla tudi v Sloveniji, saj trenutno nimamo realnih podatkov o tem, koliko odpadkov dejansko pošljemo v procese recikliranja. Zato težko ocenjujemo, v katerih delih imamo manjko kapacitet infrastrukture, v katerih točkah bi sistem lahko izboljšali in kje so nenazadnje naše priložnosti za prehod v zeleno, krožno gospodarstvo. Boljša metodologija in zajem podatkov bi zato tudi Sloveniji prinesla številne prednosti.

Vlada je izrazila dvom glede obvezne uporabe ekonomskih instrumentov, predvsem z vidika obremenjevanja gospodarstva z novimi dajatvami. Ob tem prezre dejstvo, da so lahko ekonomski instrumenti obrnjeni tudi drugače. Nevladne organizacije namreč menimo, da bi za programe preprečevanja odpadkov ter za izdelke, ki vključujejo reciklirane materiale ali za izdelke, ki jih je preprosto reciklirati, veljale davčne olajšave ali nižje davčne stopnje. Ekonomski instrumenti, kot so na primer depozitni sistemi in PAYT (plačaj kolikor odvržeš) bi morali biti naravni tako, da spodbujajo ločeno zbiranje in ustrezno sortiranje odpadkov na izvoru. Skratka, ne gre zgolj za dodatno obremenjevanje gospodarstva, pač pa za uravnavanje obremenitev tako, da se spodbuja učinkovito rabo virov. Na ravni EU bi si Slovenija lahko prizadevala za to, da bodo sredstva iz kohezijskih skladov namenjena zgornjim ravnem hierarhije ravnanja z odpadki: preprečevanju, ponovni uporabi in recikliranju (skupaj s kompostiranjem). Nenazadnje so to tisti deli infrastrukture, ki nam jo v Sloveniji primanjkuje, ki sistem ohranja prilagodljiv in ki bi nam omogočal prehod v zeleno gospodarstvo. Nevladne organizacije menimo, da so ekonomski instrumenti nujno potrebni za spodbujanje prehoda v krožno gospodarstvo, njihova obvezna uporaba bi zagotovila vzpostavitev enakih pogojev za gospodarstva v vseh državah članicah. 

Glede predlaganega cilja Komisije, da do leta 2030 lahko odlagamo le še 10 % komunalnih odpadkov, je vlada izrazila pomisleke predvsem zaradi stanja zgrajene infrastrukture termične obdelave odpadkov v Sloveniji. Okoljske nevladne organizacije pozdravljamo cilj, kot ga je predlagala Komisija. Ob enem opozarjamo, da bi omejevanje odlaganja moralo biti povezano z omejevanjem termične predelave (vključno s sosežigom), saj lahko le tako zagotovimo, da bodo odpadki preusmerjeni v ponovno uporabo in recikliranje in ne zgolj z odlagališč v termično obdelavo. Investicije v termično obdelavo ustvarjajo rigiden sistem, ki za 20 - 30 let onemogoči možnost njegovega gibkega prilagajanja, kar je predpogoj za prehod v krožno gospodarstvo. Tako se ustvarijo nepotrebne prepreke preprečevanju, ponovni uporabi in recikliranju, ki prihranijo bistveno več energije, kot je pridobimo s termično obdelavo. V Sloveniji smo v desetih letih naredili izjemen napredek v ločenem zbiranju in recikliranju komunalnih odpadkov, vendar je prostora za izboljšave in optimizacijo sistema še veliko. Del kapacitet za mehansko-biološko obdelavo, ki jih imamo od konca lanskega leta dovolj, bi lahko nadgradili tako, da bi omogočali čim večji delež dodatnega izločanja materialov za recikliranje in ne za termično obdelavo. V primerjavi z nekaterimi najboljšimi državami EU imamo relativno nizek delež kompostiranja odpadkov (v Sloveniji 12 %, v Avstriji pa 32 %). Nimamo zadostnih kapacitet, s katerimi bi zagotovili predvsem pridobivanje komposta za neomejeno rabo. Zato bi bil smiseln razvoj te infrastrukture in rešitve, ki bi vodile v dovolj kakovosten kompost, da bi ga lahko uporabljali tudi v kmetijstvu. S tem bi zagotovili zapiranje krogov naravnih hranil, kot je na primer fosfor. Svetovne zaloge v obliki fosfatnih skal so namreč zelo omejene, EU pa teh zalog praktično nima več. Manjkajočo infrastrukturo za termično obdelavo Slovenija lahko nadomesti tako, da jo (za vedno nižje količine ostankov odpadkov) zagotovi v tujini, kar nam že danes omogoča okvirna direktiva. Na ravni EU namreč obstajajo presežne kapacitete termične obdelave in tudi zato bi bila gradnja takšne infrastrukture v Sloveniji tako ali tako nesmiselna.

Pripravila: Erika Oblak, Ekologi brez meja, za Plan B za Slovenijo
-------
Dodatne informacije: Erika Oblak, Ekologi brez meja, 031 305 726, erika.oblak@ocistimo.si.
Copyright © 2016, Umanotera, Vse pravice pridržane.
V Planu B za Slovenijo - mreži nevladnih organizacij za trajnostni razvoj smo združene nevladne organizacije, ki trajnostni razvoj razumemo kot razvoj, ki bo zadovoljil trenutne potrebe, ne da bi pri tem ogrožal zadovoljevanje potreb prihodnjih generacij.
Mrežo koordinira Umanotera, Slovenska fundacija za trajnostni razvoj. Pišite nam na:
info@umanotera.org
Email Marketing Powered by Mailchimp